Praslovenščina – Adamov jezik

Najsvetejše, kar človek ima, kar celo prekaša Sveto pismo,
je njegov materni jezik.

Bur razmišlja drugače od Angleža in
svoje razmišljanje izraža v svojem jeziku.

Če ne bomo varovali
svojega jezika, in to povsod, tako v cerkvi kot na dvoru, bomo
izgubili svoje duše.

Zato pravim, da se moramo za svoj jezik
bojevati kot za svoja življenja,

drugače ne bomo nikoli svobodni.
James A. Michener

 

S primerjavami besedišč slovenščine in njej sorodnih jezikov pa bo mogoče odkriti tudi prvotne oziroma izvirne pomene prabesed in torej spoznati prajezik. (…) Naša imena živali so čisto nekaj drugega kot na primer ime kenguru, ki v aboridžinščini pomeni “ne razumem,” kar je avstralski domorodec odgovoril angleškemu mornarju, ki so ga vprašali po imenu tiste čudne skakajoče živali. V sestavi ali zgradbi slovenskih imen živali se namreč skrivajo neposredni nasveti in navodila, in kot bi človek reševal kozmično križanko, se vse izteče brez ostankov. Ja, v devetnajstem stoletju smo imeli Slovenci črkovno vojno, v enaindvajsetem pa imamo črkovno razodetje. (…) Obenem pa moja izvirna razlaga našega posebnega jezikovnega fenomena, imamo namreč največ narečij na svetu na kvadratni meter, prav tako prinaša povsem nove razlage zanje, za njihov nastanek in razvoj.

Po iznajdbi ali izumu povedi v sestavi stavkov je praslovenščina postala zelo natančni aglutinacijski jezik, ki ga danes imenujemo slovenščina (predvidevam, da ob koncu mlade kamene dobe), začela je razlikovati med spoli posameznih besed, pojavile so se sklanjatve in spregatve, sintaksa oziroma vrstni red besed kot tudi navada, da najnovejše povemo na koncu povedi, kar je ostalina ustne predaje. Slovenščina je namreč eden redkih, morda pa celo edini jezik, ki se je že skoraj povsem razvil, še preden so ga začeli zapisovati, prav nasprotno pa so vsi sodobni umetni jeziki nastali tako, da so jih najprej zapisali, potem pa tudi govorili. Pri naravnem jeziku, kakršna je slovenščina, je to seveda prav nasprotno, najprej ga govorijo, veliko pozneje pa tudi zapišejo.«

Tudi beseda ČEBULA je na primer neposredno navodilo, ČE (je) BULA, položi nanjo ČEBULO. Po-
dobno kot ČEMAŽ (aliteracija Š v Ž) – Če ‘maš ČEMAŽ, ne boš lačen. O bogati strukturni notranji povezanosti sorodnih besed priča tudi besedni niz, ki ga bom sicer podrobneje razložil pozneje, je pa dovolj
očiten, da lahko sklepate tudi sami: KOL – LOK –LOKVA – LOKVANJ.
Prvi človek je jezik seveda razvijal in uporabljal tudi kot skrivno orožje in orodje – kar kaže že uporaba
imen, Arijci (potomci naših prednikov Karijcev, ki so se odpovedali prvi črki v svojem imenu, torej črki K,
več o tem pozneje) so svoje pleme na primer tako poimenovali zato, ker sanskrtska beseda Arja pomeni
plemeniti, in je tako že njihovo ime sporočalo, da so nekaj boljšega kot pripadniki ljudstev, ki so jih zavojevali. Enako praktičnost in neposredno sporočilno vrednost imen so uporabljali tudi Veneti, saj je lahko
popotnik po navadi že iz samega imena gore vedel, če mora svojega konja napojiti v dolini še pred vzponom.
Takšnih primerov vgrajenih navodil v imenih in besedah, kot nam prikazujejo tudi naša imena zdravilnih
rastlin, pa je še veliko.

Veliko premišljeval o sporazumevanju in načrtoval potek tečaja. In v trenutku navdiha sem se spomnil, da vsi strokovnjaki na začetku najprej opredelijo izraze, ki jih bodo uporabljali. V duhu sem si pred očmi napisal besedo SPORAZUMEVANJE in se vanjo zazrl. Ker se mi je zdela malce predolga, sem odstranil –EVANJE in na papir napisal samo SPORAZUM.

SPORAZUM

Čeprav se mi ni niti sanjalo, kaj neki sploh iščem, sem si to besedo pozorno ogledoval. Dolgo časa sem jo ta-
ko gledal in gledal, dokler se mi ni pred očmi prikazalo in se mi nazadnje le ni posvetilo, da je beseda pravzaprav sestavljena iz več krajših besed:

SPOR + A + Z + UM(om),

pri čemer pa besede, ki jo sestavljajo, pravzaprav tvorijo že zelo strnjeno in jedrnato njeno popolno oprede-
litev (vsak sporazum namreč vnaprej določi rešitev morebitnega spora oziroma prepreči spor in to preudarno oziroma z umom), pozneje sem sicer za to besedo odkril še drugo razlago. No, in tisti trenutek sem doumel skrito evolucijsko logiko rasti slovenskih besed in besedišča, večina naših besed je namreč sestavljena iz več krajših besed:

SE|VE|DA, LJUBI|ME|C, TU|JE|C.

Vedo, ki proučuje zgradbe slovenskih besed, sem poimenoval pomenoslovje, potem ko sem uvidel, da pomen naših besed ni stvar družbenega dogovora (kot sicer učijo lingvisti, vendar pa se pri tem nanašajo na angleščino in
druge jezike, slovenščine pa niti ne poznajo), temveč da imajo naše besede pomen že vgrajenega vase, torej
zakodiranega, in prav to je najbolj ključna razlika med njo in drugimi jeziki. To moje odkritje, da imajo slo-
venske besede že vgrajen pomen …. več preberite v knjigi.

Praslovenscina_Adamov jezik - Peter Amalietti

NAROČI ZDAJ!

 

Pisatelj meseca Februarja | BOJAN FORŠČEK

Bojan Foršček

Saj nekako je le slutil, da se iz kriz porajajo nove vrednote, ne kar čez noč, počasi pa vendarle, morda vztrajno zorijo, včasih zaidejo v slepo ulico, se obotavljajo, pa znova odločno napredujejo, dokler človek ne odkrije pravih tirnic in si reče;

          Tako hočem živeti!

Na literarno pot se je prvič uradno podal leta 1978 z objavo svoje pesmi “Žara” v literarnem glasilu Krila.Za svoje literarno ustvarjanje je dobil več priznanj in nagrad, med drugim tudi tri nagrade na mednarodnih razpisih revije Apokalipsa za haiku poezijo. Doslej je izdal tri knjige: leta 2007 svoj knjižni prvenec zbirko pesmi Igra življenja, leta 2011 zbirko kratkih zgodb Deček brez popka s podnaslovom Slike iz otroštva, leta 2015 pa zbirko haiku pesmi Otoki časa.

Njegov prvi roman Vstajnik je pronicljiva razčlemba razburkanih časov, v katerih živimo, vpeta v pretresljivo ljubezensko afero. Častihlepneži se dan in noč ženejo v lovu za častmi, nenehno tesnobni glede uspeha svojih načrtov, prestrašeni, da jim bo napačen izračun vse uničil. Tako se odtujijo od samih sebe in v službi sence, ki jo ustvari njihova nenasitna sla, izčrpajo svoje resnično življenje.