JAJCE


RAZLIČNE MODE SO že vladale svetu in Sloveniji, bolj ali manj nore, bolj ali manj smiselne, toda pri modi se človek na sprašuje po smislu, treba ji je slediti onkraj razuma. V naše kraje je nekoč prineslo tudi modo, ki ni imela zveze s frizurami in oblačenjem, modo selitev podjetij na jug in vzhod, kjer naj bi bila delovna sila cenejša; pri tem se direktorji prav tako niso spraševali po smislu, selili so celo materialno intenzivno proizvodnjo, pri kateri so v strukturi stroškov bruto plače predstavljale borih deset odstotkov. V tistih časih je bilo za menedžerje moderno, da igrajo golf, tenis so prepuščali ministrom in podobnim za modo zaostalim sirotam. Direktor, ki še ni ničesar nikamor preselil, je na preluknjanih zelenih tratah, kjer se je srečal s svojimi stanovskimi kolegi, hitro dobil manjvrednostni kompleks in občutek fosiliziranosti; tam nekje pri enajsti luknji se mu je zazdelo, da ga bodo kmalu začeli primerjati s Fredom Kremenčkom in mu za rojstni dan podarili kamnito palico, namesto žogice pa bo dobil bel, gladko spran prodnik.

Tudi Žarko Sešek, univ. dipl. oec., MBA, je bil takšne vrste direktor. Načeloval je velikemu podjetju, ki je kupilo majhno podjetje s sorodno dejavnostjo: velike ribe še naprej žro manjše. Lastniki so kakopak zahtevali dobiček tudi za kupljeno podjetje, zdaj preimenovano v obrat, in ga dobili, velik, sočen, na dnu izkaza uspeha dvakrat podčrtani dobiček. Če je v tem malem obratu, ki je dotlej imel majhen dobiček, a tudi majhne probleme, kakšen pretirano občutljiv delavec zaradi stranskih učinkov procesa maksimizacije dobička doživel živčni zlom ali zamenjal službo, nič zato; če manjše število ljudi naredi isto – kaj isto, več! – kdo bi se sekiral, pomembno je le, da kazalniki poslovne uspešnosti kažejo v pravo smer, v smer dobička. Preživeli delavci so se prilagodili, plače so dobivali, seveda najnižje dopustne po panožni kolektivni pogodbi, toda redne. Tudi tisti, ki jim koža ni čez in čez podplat postala, so se zavedali, v kakšnem svetu živijo. V krutem. Le čez ograjo svojega podjetja, pardon, obrata, so se morali ozreti in so videli: tu niso dobili plače, tam so delavce odpuščali, nekje so podjetje celo zaprli in ga preselili na vzhod ali na jug.

Ko je Žarko Sešek, univ. dipl. oec., MBA, nekje med nesrečno trinajsto in nič manj nesrečno štirinajsto luknjo prvič bolj odločno pomislil, da bi moral tudi on kaj seliti na jug ali na vzhod, morda celo na jugovzhod, je ugotovil, da ima problem. Pri sedemnajsti luknji – ki jo je ugnal z birdiejem – je že vedel, kako ga rešiti. V malem obratu mora dobiček pasti, nato se bo poleg teoretične pokazala tudi praktična potreba po selitvi. Zmanjšati dobiček je mala malica za menedžerja takšnega kova, kakršnega je bil Žarko Sešek, univ. dipl. oec., MBA. V krajih, kamor je imel namen preseliti proizvodnjo, bi njegovi metodi rekli povucipotegni. Od nekod so se pojavili veleumni izračuni, da je ceneje, če izdelek I1/5 proizvaja večje, matično podjetje. In ga je začelo proizvajati. Ko je že proizvajalo izdelek I1/5, je veljalo razmisliti ali bi se mu morda izplačalo proizvajati celoten proizvodni program P5.
Nadležni morda je hitro odpadel.
Odpadel je tudi proizvodni program P4. Čez leto in dan je najmanjše in najmlajše dete velikega starega podjetja proizvajalo le še proizvodne programe P1, P2 in P3. Na dnu izkaza uspeha se je še vedno svetil dobiček, majčken sicer, a tudi plus en centelj je dobiček; direktor Žarko Sešek, univ. dipl. oec., MBA, bi težko prenesel, če kak ud poslovnega organizma ne bi prinašal dobička. Tedaj je nastopil čas, da stopi do lastnikov in jim predstavi tisto, čemur je on rekel vizija razvoja – obratu v naslednjem letu grozi izguba, vendar še ni prepozno, panika ni potrebna,
še so izhodi, še se da pomagati. Kako? S selitvijo proizvodnje na jugovzhod, da, vsi izračuni so pripravljeni, izvolite pogledati!
Lastniki so pogledali in prikimali, tudi sami so igrali golf, zavedali so se, da je v deželo prišla moda
selitev.
Direktor Žarko Sešek, univ. dipl. oec., MBA, je stopil pred delavce, jim zaupal novico o selitvi proizvodnje v toplejše kraje in jih povabil, naj se pridružijo prijetnemu kolektivu velikega matičnega podjetja, ki mu primanjkuje delavcev za proizvodna programa P4 in P5. Čisto blizu njihovega obrata stoji, skromnih osemdeset kilometrov stran, kaj je to danes v dobi hitrih cest in hitrih avtomobilov; v Ameriki se ljudje vozijo v službo še mnogo dlje, prepričal se je na lastne oči, ko je tam pri naziv Master of Business Administration: tudi sam se najmanj enkrat tedensko iz matičnega podjetja odpelje v njihov obrat, vožnja je prav prijetna, človek se kar sprosti!

Po sestanku so delavci stopili skupaj in se kot en mož, kot ena žena odločili, da se v matično podjetje ne bodo vozili. Zahtevali so nov sestanek z direktorjem; čez dva tedna se je pojavil pred njimi, oborožen s pravnikom iz matičnega podjetja, ki jim je razložil, da bodo ostali brez odpravnin, če ne bodo sprejeli velikodušne direktorjeve ponudbe.
Delavci so razvezali skromne mošnjičke in se še sami oborožili z odvetnikom. Ta je hvaležno sprejel plačilo in se zanj tudi potrudil: našel je določilo panožne kolektivne pogodbe, po katerem je delavec lahko prerazporejen največ tako daleč, da ima od doma do delovnega mesta v eno smer maksimalno uro in pol vožnje. Z javnim prevoznim sredstvom.

Ker je bil sedež matičnega podjetja, povedano z izrazom iz krajev, kamor je imel namen direktor preseliti proizvodnjo, v vukojebini, je bilo za delavce že samo od sedeža obrata do tako velikodušno ponujenih novih delovnih mest z javnim prevoznim sredstvom– s tremi pravzaprav, ob dveh prestopih – v eno smer dve uri in dvajset minut vožnje. V dve smeri štiri ure in štirideset minut. Organizirani avtobusni prevoz zaradi izmenskega dela v matičnem
podjetju in različnega delovnega časa uprave in proizvodnih delavcev ni prišel v poštev; tudi če bi, bi morali biti avtobusi iz firme Niš ekspres, da bi na cilj prišli v dopustnem času. Žarko Sešek, univ. dipl. oec., MBA, je moral pod
težo zakonitih argumentov odnehati. Čez štirinajst dni je sestanek z delavci ponovno sklical direktor. Bil je videti prijazen, toda ne tako prekipevajoče prijazen kot ob prvem množičnem snidenju z njimi nekaj tednov nazaj. Zakon bodo seveda spoštovali, je povedal. Nikogar ne bodo silili, da bi se vozil v matično podjetje, če pa se bo kdo za to odločil sam, bo v novem kolektivu dobrodošel. Z delavci bodo med postopkom odpovedi delovnega razmerja korektno ravnali, celo življenjepise za iskanje nove službe jim bodo pomagali pisati. Seveda, dobili bodo odpravnino, ki jim gre po zakonu.

Bilo je to v mesecu februarju.
V podjetju je veljalo določilo, po katerem delavec, ki celo leto ni bil v bolniškem staležu, dobi v februarju naslednjega leta nagrado v višini četrtine lastne neto plače. Določilo ni bilo nikjer zapisano. Uvedli so ga, ko so se po lastniškem prevzemu v obratu začeli vrstiti živčni zlomi in množične bolniške. Ni šlo za velike denarje, ni bilo veliko takšnih, ki so vzdržali eno leto, ne da bi se enkrat samkrat zatekli v bolniški stalež.
Sestanek je bil tik pred osemnajstim februarjem, ko bi morali nagrado izplačati. Neki delavec, ki je bil do nje upravičen in je nanjo v svoji finančni stiski že računal, se je kljub vsesplošnemu razburjenju zaradi dokončnosti odpovedi spomnil vprašati, če bo nagrada za nebolniško izplačana tako kot prejšnja leta. Direktor je malce pomislil in odgovoril pritrdilno.
Naslednji dan je izplačilo preklical, češ da je nekdo na šipo njegovega avtomobila pred obratom vrgel
jajce.
Sestanek se je končal ob dveh, proizvodni delavci so odšli takoj domov, pisarniški delavci čez poldrugo
uro. Direktor Žarko Sešek, univ. dipl. oec., MBA, je odšel v svojo pisarno, dogovorjen je bil s potencialnimi kupci zemljišč, zgradb in vsega ostalega, kar bo še vrednega na lokaciji obrata ostalo po selitvi proizvodnje, ki je bila dokončna in nepreklicna. Ob pol petih, ko so stranke po okvirnem in nezavezujočem, a obetajočem dogovoru, odšle iz pisarne, je tajnici dovolil, da odide domov, ni je več potreboval, le še nekaj telefonskih pogovorov je moral opraviti. Dvajset minut kasneje je prišel do svojega srebrnega mercedesa, parkiranega tik pred vhodom in ugotovil, da je nekdo na vetrobransko steklo vrgel jajce. Škode ni bilo, kokošja jajca so znana po tem, da se rada razbijejo ob trku s trdimi površinami; še dela ni bilo, Žarko Sešek, univ. dipl. oec., MBA nikoli ni sam čistil avtomobila, zanj je to
na službene stroške opravljala avtopralnica, tako pripravno stoječa tik zraven obrata. Niti rok mu ni bilo potrebno mazati, odpeljal se je do avtopralnice in njegov merdžo je bil spet brezmadežen.

Sešek seveda ni selil proizvodnje samo zaradi modnih razlogov. Tečnih delavcev, ki so se pod starim vodstvom razvadili in vselej nekaj protestirali, se je hotel znebiti; hotel se je znebiti obrata, ki mu je pil kri, enkrat ali celo dvakrat tedensko se je moral voziti čez tretjino Slovenije in se ukvarjati s problemi, ki jih ne bi bilo, če obrata ne bi bilo; on bi ostal direktor matičnega podjetja z enako plačo.  Zdaj je bilo naposled tako daleč. Le avtopralnico
bo pogrešal, matično podjetje, čeprav veliko, je bilo ustanovljeno v socialističnih časih po načelu tovarno
v vsako peto slovensko vas in je stalo daleč stran od mestnih blagodati, ki jih tako močno potrebuje direktor njegovega kova.
Žarko Sešek, čeprav univ. dipl. oec. in MBA, je bil v bistvu zakompleksanega kova, nekaterih nikakršni nazivi ob imenu ne zaščitijo pred dvomečim odnosom do lastne pomembnosti. V otroštvu dolgo ni mogel izgovoriti šumnikov: ko je učiteljica prvošolčke pozvala, naj se predstavijo, je zajecljal, da je Zarko Sesek – vsa leta v osnovni šoli so ga nato klicali Sesek. Zdaj, v dobi naslovov elektronske pošte brez šumnikov, je bil spet Sesek: zarko-pikasesek-
afna-intakonaprej-pika-si. Slišal je delavce, kako so se mu posmehovali, ko so izvedeli za njegov elektronski naslov, spet je bil Sesek in ne Sešek, ampak glasni so si drznili biti samo tu, v obratu; v matičnem podjetju si česa takšnega nihče ne bi drznil izreči na glas. Pokazal jim je, kdo je; in jim bo še, bodo že videli, kakšno nagrado bodo dobili!

Sedemindvajset do nagrade upravičenih delavcev osemnajstega februarja ni dobilo ničesar. Delavci niso bili navadni delavci, bili so delavci, ki jih je čakal zavod za zaposlovanje, kraj, kjer se končajo sanje, kot poje za vekomaj aktualni Adi Smolar. Tega jim človek s srcem ne bi storil, črka zakona gor ali dol, jajce na šipi gor ali dol.

Med opeharjenci je bil tudi skladiščnik Andrej Pintar, žilav mož pri štiridesetih, nikoli ni imel živčnega zloma, tudi iz drugačnih razlogov nikdar ni bil v bolniškem staležu. Če mu je kaj na svetu pripadalo, mu je pripadala nagrada za nebolniško, v to je bil sveto prepričan, a proti direktorjevi odločitvi ni mogel storiti ničesar. Vsaj po pravni poti ne.

Po šestih mesecih na zavodu za zaposlovanje nekdanji skladiščnik Andrej Pintar še vedno ni imel dela, čeprav je bil telesno in duševno zdrav. Pravzaprav je bil duševno malo manj zdrav kot prej, žrla ga je neizplačana nagrada, žrla v kombinaciji z zmagoslavnim pogledom direktorja Seška na zadnjem sestanku z delavci, ki je njemu in vsem ostalim
osmoljencem govoril: “Pa sem vas, sodrga proletarska, nikjer nimate ničesar zapisanega, če ste me premagali pri poceni varianti, imenovani premestitev v matično podjetje, me tu ne boste, kar najemite si spet odvetnika, nikjer ne bo našel niti besede o kakšni trapasti nagradi za nebolniško!”

Časa za premišljevanje je imel Andrej več kot dovolj, vse bolj se je v njem razraščala neka misel: da si je direktor sam – za izgovor – vrgel jajce na šipo. On mu ga ni, sodelavci, s katerimi je govoril, so mu zatrjevali, da ga oni niso in da tudi niso nikogar videli. Vratar prav tako ni videl nikogar z jajcem v roki, ničesar ni slišal, čeprav je bila vratarnica
le trideset metrov stran od parkiranega avtomobila; po njegovi pripovedi je samo direktor Sešek popoldan nekaj časa stal zraven mercedesa. Andrejev sum je z vsakim novim mesecem na zavodu, z vsakim negativnim odgovorom na prošnjo za zaposlitev, z vsako težko plačano položnico, postajal vse bolj podoben gotovosti.
Prekrasno, bleščeče sončno oktobrsko jutro je bilo, ko so Žarka Seška našli na tleh ob srebrnem mercedesu na dovozni poti domače hiše. Ponoči je zapihal veter in pregnal vso vlago iz ozračja, proti jutru je ponehal; naredil se je kičasto lep jesenski dan, niti ena meglica ni zastirala pogleda na tudi najbolj oddaljene hribe. Macesni, stoječi na vrtu
Seškove luksuzne domačije, so žareli v jesenskih barvah, veter jim še ni osul vseh iglic; po tistih, ki jih je, ki so prekrivale krvave madeže na betonskih tlakovcih garažne poti, so forenziki na prvi pogled ugotovili, da truplo brez hlač tam leži od prejšnjega večera, ko se je dvignil veter. Tudi z identifikacijo dveh drobnih madežev na vetrobranskem steklu mercedesa niso imeli težav. Oba madeža sta prihajala od jajc: nobeno ni bilo kokošje.
Srce ni bilo več edini organ, ki je manjkal Žarku Sešku, bivšemu direktorju, bivšemu univerzitetnemu
diplomiranemu ekonomistu, bivšemu mojstru upravljanja poslovanja.
Andrej Pintar, bivši skladiščnik, zjutraj tistega prekrasnega dne še prijavljen kot iskalec zaposlitve
na Zavodu za zaposlovanje Republike Slovenije, je imel popoldan osnovne eksistenčne pogoje zagotovljene.
Za mnogo let.

OSTALE ZGODBE
Jajca –  Lepi labod – Žrtev številka ena – Meisterkleber – Runkelj zarukani  – Vegetarijanec – Kratki film o sodnik Janezu – Dolpad! – WC direktor – Na grob ti bom scal! – Brutal dildo – Ferrari polka – Kosec – Pojoča travica 
Mazda ti materina! – Švabo – Psa na vrvico, gospodarja na štrik! – Zoro.

Obracunska obdobja - Janko Valjavec NAROČI ZDAJ !


Posted in Knjiga meseca, Pisatelj meseca.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja