JAJCE

RAZLIČNE MODE SO že vladale svetu in Sloveniji, bolj ali manj nore, bolj ali manj smiselne, toda pri modi se človek na sprašuje po smislu, treba ji je slediti onkraj razuma. V naše kraje je nekoč prineslo tudi modo, ki ni imela zveze s frizurami in oblačenjem, modo selitev podjetij na jug in vzhod, kjer naj bi bila delovna sila cenejša; pri tem se direktorji prav tako niso spraševali po smislu, selili so celo materialno intenzivno proizvodnjo, pri kateri so v strukturi stroškov bruto plače predstavljale borih deset odstotkov. V tistih časih je bilo za menedžerje moderno, da igrajo golf, tenis so prepuščali ministrom in podobnim za modo zaostalim sirotam. Direktor, ki še ni ničesar nikamor preselil, je na preluknjanih zelenih tratah, kjer se je srečal s svojimi stanovskimi kolegi, hitro dobil manjvrednostni kompleks in občutek fosiliziranosti; tam nekje pri enajsti luknji se mu je zazdelo, da ga bodo kmalu začeli primerjati s Fredom Kremenčkom in mu za rojstni dan podarili kamnito palico, namesto žogice pa bo dobil bel, gladko spran prodnik.

Tudi Žarko Sešek, univ. dipl. oec., MBA, je bil takšne vrste direktor. Načeloval je velikemu podjetju, ki je kupilo majhno podjetje s sorodno dejavnostjo: velike ribe še naprej žro manjše. Lastniki so kakopak zahtevali dobiček tudi za kupljeno podjetje, zdaj preimenovano v obrat, in ga dobili, velik, sočen, na dnu izkaza uspeha dvakrat podčrtani dobiček. Če je v tem malem obratu, ki je dotlej imel majhen dobiček, a tudi majhne probleme, kakšen pretirano občutljiv delavec zaradi stranskih učinkov procesa maksimizacije dobička doživel živčni zlom ali zamenjal službo, nič zato; če manjše število ljudi naredi isto – kaj isto, več! – kdo bi se sekiral, pomembno je le, da kazalniki poslovne uspešnosti kažejo v pravo smer, v smer dobička. Preživeli delavci so se prilagodili, plače so dobivali, seveda najnižje dopustne po panožni kolektivni pogodbi, toda redne. Tudi tisti, ki jim koža ni čez in čez podplat postala, so se zavedali, v kakšnem svetu živijo. V krutem. Le čez ograjo svojega podjetja, pardon, obrata, so se morali ozreti in so videli: tu niso dobili plače, tam so delavce odpuščali, nekje so podjetje celo zaprli in ga preselili na vzhod ali na jug.

Ko je Žarko Sešek, univ. dipl. oec., MBA, nekje med nesrečno trinajsto in nič manj nesrečno štirinajsto luknjo prvič bolj odločno pomislil, da bi moral tudi on kaj seliti na jug ali na vzhod, morda celo na jugovzhod, je ugotovil, da ima problem. Pri sedemnajsti luknji – ki jo je ugnal z birdiejem – je že vedel, kako ga rešiti. V malem obratu mora dobiček pasti, nato se bo poleg teoretične pokazala tudi praktična potreba po selitvi. Zmanjšati dobiček je mala malica za menedžerja takšnega kova, kakršnega je bil Žarko Sešek, univ. dipl. oec., MBA. V krajih, kamor je imel namen preseliti proizvodnjo, bi njegovi metodi rekli povucipotegni. Od nekod so se pojavili veleumni izračuni, da je ceneje, če izdelek I1/5 proizvaja večje, matično podjetje. In ga je začelo proizvajati. Ko je že proizvajalo izdelek I1/5, je veljalo razmisliti ali bi se mu morda izplačalo proizvajati celoten proizvodni program P5.
Nadležni morda je hitro odpadel.
Odpadel je tudi proizvodni program P4. Čez leto in dan je najmanjše in najmlajše dete velikega starega podjetja proizvajalo le še proizvodne programe P1, P2 in P3. Na dnu izkaza uspeha se je še vedno svetil dobiček, majčken sicer, a tudi plus en centelj je dobiček; direktor Žarko Sešek, univ. dipl. oec., MBA, bi težko prenesel, če kak ud poslovnega organizma ne bi prinašal dobička. Tedaj je nastopil čas, da stopi do lastnikov in jim predstavi tisto, čemur je on rekel vizija razvoja – obratu v naslednjem letu grozi izguba, vendar še ni prepozno, panika ni potrebna,
še so izhodi, še se da pomagati. Kako? S selitvijo proizvodnje na jugovzhod, da, vsi izračuni so pripravljeni, izvolite pogledati!
Lastniki so pogledali in prikimali, tudi sami so igrali golf, zavedali so se, da je v deželo prišla moda
selitev.
Direktor Žarko Sešek, univ. dipl. oec., MBA, je stopil pred delavce, jim zaupal novico o selitvi proizvodnje v toplejše kraje in jih povabil, naj se pridružijo prijetnemu kolektivu velikega matičnega podjetja, ki mu primanjkuje delavcev za proizvodna programa P4 in P5. Čisto blizu njihovega obrata stoji, skromnih osemdeset kilometrov stran, kaj je to danes v dobi hitrih cest in hitrih avtomobilov; v Ameriki se ljudje vozijo v službo še mnogo dlje, prepričal se je na lastne oči, ko je tam pri naziv Master of Business Administration: tudi sam se najmanj enkrat tedensko iz matičnega podjetja odpelje v njihov obrat, vožnja je prav prijetna, človek se kar sprosti!

Po sestanku so delavci stopili skupaj in se kot en mož, kot ena žena odločili, da se v matično podjetje ne bodo vozili. Zahtevali so nov sestanek z direktorjem; čez dva tedna se je pojavil pred njimi, oborožen s pravnikom iz matičnega podjetja, ki jim je razložil, da bodo ostali brez odpravnin, če ne bodo sprejeli velikodušne direktorjeve ponudbe.
Delavci so razvezali skromne mošnjičke in se še sami oborožili z odvetnikom. Ta je hvaležno sprejel plačilo in se zanj tudi potrudil: našel je določilo panožne kolektivne pogodbe, po katerem je delavec lahko prerazporejen največ tako daleč, da ima od doma do delovnega mesta v eno smer maksimalno uro in pol vožnje. Z javnim prevoznim sredstvom.

Ker je bil sedež matičnega podjetja, povedano z izrazom iz krajev, kamor je imel namen direktor preseliti proizvodnjo, v vukojebini, je bilo za delavce že samo od sedeža obrata do tako velikodušno ponujenih novih delovnih mest z javnim prevoznim sredstvom– s tremi pravzaprav, ob dveh prestopih – v eno smer dve uri in dvajset minut vožnje. V dve smeri štiri ure in štirideset minut. Organizirani avtobusni prevoz zaradi izmenskega dela v matičnem
podjetju in različnega delovnega časa uprave in proizvodnih delavcev ni prišel v poštev; tudi če bi, bi morali biti avtobusi iz firme Niš ekspres, da bi na cilj prišli v dopustnem času. Žarko Sešek, univ. dipl. oec., MBA, je moral pod
težo zakonitih argumentov odnehati. Čez štirinajst dni je sestanek z delavci ponovno sklical direktor. Bil je videti prijazen, toda ne tako prekipevajoče prijazen kot ob prvem množičnem snidenju z njimi nekaj tednov nazaj. Zakon bodo seveda spoštovali, je povedal. Nikogar ne bodo silili, da bi se vozil v matično podjetje, če pa se bo kdo za to odločil sam, bo v novem kolektivu dobrodošel. Z delavci bodo med postopkom odpovedi delovnega razmerja korektno ravnali, celo življenjepise za iskanje nove službe jim bodo pomagali pisati. Seveda, dobili bodo odpravnino, ki jim gre po zakonu.

Bilo je to v mesecu februarju.
V podjetju je veljalo določilo, po katerem delavec, ki celo leto ni bil v bolniškem staležu, dobi v februarju naslednjega leta nagrado v višini četrtine lastne neto plače. Določilo ni bilo nikjer zapisano. Uvedli so ga, ko so se po lastniškem prevzemu v obratu začeli vrstiti živčni zlomi in množične bolniške. Ni šlo za velike denarje, ni bilo veliko takšnih, ki so vzdržali eno leto, ne da bi se enkrat samkrat zatekli v bolniški stalež.
Sestanek je bil tik pred osemnajstim februarjem, ko bi morali nagrado izplačati. Neki delavec, ki je bil do nje upravičen in je nanjo v svoji finančni stiski že računal, se je kljub vsesplošnemu razburjenju zaradi dokončnosti odpovedi spomnil vprašati, če bo nagrada za nebolniško izplačana tako kot prejšnja leta. Direktor je malce pomislil in odgovoril pritrdilno.
Naslednji dan je izplačilo preklical, češ da je nekdo na šipo njegovega avtomobila pred obratom vrgel
jajce.
Sestanek se je končal ob dveh, proizvodni delavci so odšli takoj domov, pisarniški delavci čez poldrugo
uro. Direktor Žarko Sešek, univ. dipl. oec., MBA, je odšel v svojo pisarno, dogovorjen je bil s potencialnimi kupci zemljišč, zgradb in vsega ostalega, kar bo še vrednega na lokaciji obrata ostalo po selitvi proizvodnje, ki je bila dokončna in nepreklicna. Ob pol petih, ko so stranke po okvirnem in nezavezujočem, a obetajočem dogovoru, odšle iz pisarne, je tajnici dovolil, da odide domov, ni je več potreboval, le še nekaj telefonskih pogovorov je moral opraviti. Dvajset minut kasneje je prišel do svojega srebrnega mercedesa, parkiranega tik pred vhodom in ugotovil, da je nekdo na vetrobransko steklo vrgel jajce. Škode ni bilo, kokošja jajca so znana po tem, da se rada razbijejo ob trku s trdimi površinami; še dela ni bilo, Žarko Sešek, univ. dipl. oec., MBA nikoli ni sam čistil avtomobila, zanj je to
na službene stroške opravljala avtopralnica, tako pripravno stoječa tik zraven obrata. Niti rok mu ni bilo potrebno mazati, odpeljal se je do avtopralnice in njegov merdžo je bil spet brezmadežen.

Sešek seveda ni selil proizvodnje samo zaradi modnih razlogov. Tečnih delavcev, ki so se pod starim vodstvom razvadili in vselej nekaj protestirali, se je hotel znebiti; hotel se je znebiti obrata, ki mu je pil kri, enkrat ali celo dvakrat tedensko se je moral voziti čez tretjino Slovenije in se ukvarjati s problemi, ki jih ne bi bilo, če obrata ne bi bilo; on bi ostal direktor matičnega podjetja z enako plačo.  Zdaj je bilo naposled tako daleč. Le avtopralnico
bo pogrešal, matično podjetje, čeprav veliko, je bilo ustanovljeno v socialističnih časih po načelu tovarno
v vsako peto slovensko vas in je stalo daleč stran od mestnih blagodati, ki jih tako močno potrebuje direktor njegovega kova.
Žarko Sešek, čeprav univ. dipl. oec. in MBA, je bil v bistvu zakompleksanega kova, nekaterih nikakršni nazivi ob imenu ne zaščitijo pred dvomečim odnosom do lastne pomembnosti. V otroštvu dolgo ni mogel izgovoriti šumnikov: ko je učiteljica prvošolčke pozvala, naj se predstavijo, je zajecljal, da je Zarko Sesek – vsa leta v osnovni šoli so ga nato klicali Sesek. Zdaj, v dobi naslovov elektronske pošte brez šumnikov, je bil spet Sesek: zarko-pikasesek-
afna-intakonaprej-pika-si. Slišal je delavce, kako so se mu posmehovali, ko so izvedeli za njegov elektronski naslov, spet je bil Sesek in ne Sešek, ampak glasni so si drznili biti samo tu, v obratu; v matičnem podjetju si česa takšnega nihče ne bi drznil izreči na glas. Pokazal jim je, kdo je; in jim bo še, bodo že videli, kakšno nagrado bodo dobili!

Sedemindvajset do nagrade upravičenih delavcev osemnajstega februarja ni dobilo ničesar. Delavci niso bili navadni delavci, bili so delavci, ki jih je čakal zavod za zaposlovanje, kraj, kjer se končajo sanje, kot poje za vekomaj aktualni Adi Smolar. Tega jim človek s srcem ne bi storil, črka zakona gor ali dol, jajce na šipi gor ali dol.

Med opeharjenci je bil tudi skladiščnik Andrej Pintar, žilav mož pri štiridesetih, nikoli ni imel živčnega zloma, tudi iz drugačnih razlogov nikdar ni bil v bolniškem staležu. Če mu je kaj na svetu pripadalo, mu je pripadala nagrada za nebolniško, v to je bil sveto prepričan, a proti direktorjevi odločitvi ni mogel storiti ničesar. Vsaj po pravni poti ne.

Po šestih mesecih na zavodu za zaposlovanje nekdanji skladiščnik Andrej Pintar še vedno ni imel dela, čeprav je bil telesno in duševno zdrav. Pravzaprav je bil duševno malo manj zdrav kot prej, žrla ga je neizplačana nagrada, žrla v kombinaciji z zmagoslavnim pogledom direktorja Seška na zadnjem sestanku z delavci, ki je njemu in vsem ostalim
osmoljencem govoril: “Pa sem vas, sodrga proletarska, nikjer nimate ničesar zapisanega, če ste me premagali pri poceni varianti, imenovani premestitev v matično podjetje, me tu ne boste, kar najemite si spet odvetnika, nikjer ne bo našel niti besede o kakšni trapasti nagradi za nebolniško!”

Časa za premišljevanje je imel Andrej več kot dovolj, vse bolj se je v njem razraščala neka misel: da si je direktor sam – za izgovor – vrgel jajce na šipo. On mu ga ni, sodelavci, s katerimi je govoril, so mu zatrjevali, da ga oni niso in da tudi niso nikogar videli. Vratar prav tako ni videl nikogar z jajcem v roki, ničesar ni slišal, čeprav je bila vratarnica
le trideset metrov stran od parkiranega avtomobila; po njegovi pripovedi je samo direktor Sešek popoldan nekaj časa stal zraven mercedesa. Andrejev sum je z vsakim novim mesecem na zavodu, z vsakim negativnim odgovorom na prošnjo za zaposlitev, z vsako težko plačano položnico, postajal vse bolj podoben gotovosti.
Prekrasno, bleščeče sončno oktobrsko jutro je bilo, ko so Žarka Seška našli na tleh ob srebrnem mercedesu na dovozni poti domače hiše. Ponoči je zapihal veter in pregnal vso vlago iz ozračja, proti jutru je ponehal; naredil se je kičasto lep jesenski dan, niti ena meglica ni zastirala pogleda na tudi najbolj oddaljene hribe. Macesni, stoječi na vrtu
Seškove luksuzne domačije, so žareli v jesenskih barvah, veter jim še ni osul vseh iglic; po tistih, ki jih je, ki so prekrivale krvave madeže na betonskih tlakovcih garažne poti, so forenziki na prvi pogled ugotovili, da truplo brez hlač tam leži od prejšnjega večera, ko se je dvignil veter. Tudi z identifikacijo dveh drobnih madežev na vetrobranskem steklu mercedesa niso imeli težav. Oba madeža sta prihajala od jajc: nobeno ni bilo kokošje.
Srce ni bilo več edini organ, ki je manjkal Žarku Sešku, bivšemu direktorju, bivšemu univerzitetnemu
diplomiranemu ekonomistu, bivšemu mojstru upravljanja poslovanja.
Andrej Pintar, bivši skladiščnik, zjutraj tistega prekrasnega dne še prijavljen kot iskalec zaposlitve
na Zavodu za zaposlovanje Republike Slovenije, je imel popoldan osnovne eksistenčne pogoje zagotovljene.
Za mnogo let.

OSTALE ZGODBE
Jajca –  Lepi labod – Žrtev številka ena – Meisterkleber – Runkelj zarukani  – Vegetarijanec – Kratki film o sodnik Janezu – Dolpad! – WC direktor – Na grob ti bom scal! – Brutal dildo – Ferrari polka – Kosec – Pojoča travica 
Mazda ti materina! – Švabo – Psa na vrvico, gospodarja na štrik! – Zoro.

Obracunska obdobja - Janko Valjavec NAROČI ZDAJ !

Pisatelj meseca Maja | FRANJO FRANČIČ

Franjo Frančič

Meja med dobrim in zlim je v srcu vsakega človeka, je pisalo na lističu, ki ga je mečkal v rokah. Kot vsako pomlad je skoraj nestrpno pričakoval, da se vrne par lastovk iz juga. Vračale so se v zadnjem tednu aprila, morda kakšen dan prej ali kasneje.

Novi kratki roman z najdaljšim naslovom na svetu priča o njegovem ustvarjalnem razvoju, ki ga je iz čistega realizma zdaj dvignil na raven impresionističnega zapisa notranjega monologa osrednjih likov z nadvse pretresljivim in dramatično tragičnim prikazom zavoženih življenj podeželskih Istranov, pri tem pa sočasno nit posameznih zgodb niza v sinhronosti posameznih trenutkov, njegova blodna pripoved pa obenem v kvantnem ne-času povezuje različna obdobja in usode istrskega zaselka, njegovih hiš in njihovih prebivalcev. S svojim vrhunsko dodelanim slogom pripovedi bralca skoraj zadušiti, medtem ko se prebija skozi njegov presunljivi roman o ljubezenskem prekletstvu, v katerem se vsa romantičnost ljubezni porazgubi v duševnih blodnjah oziroma zaradi katerega je ljubezen zgolj duševna blodnja, vse prevečkrat pa celo duševna bolezen.

V slovenski literarni prostor je stopil leta 1983 s kratko zgodbo v almanahu Mlada proza, njegovo prvo samostojno literarno delo Egotrip, zbirka kratke proze, pa je izšlo leta 1984. Za njegovo najpomembnejše delo se šteje beatniški kratki roman Domovina, bleda mati (1986), preveden v številne jezike. Leta 2008 mu je natisnjen izbor kratke proze ( MK Kondor – Kam se skrijejo metulji pred dežjem ). Piše tudi poezijo in dela za mladino in otroke, med katerimi je eno najpomembnejših Otroštvo (1996) ter  radijske in dramske tekste.

Na literarnih natečajih je prejel preko 50 nagrad na literarnih natečajih doma in predvsem v tujini.

 

RES VELIKI PISATELJ

BIL JE RES VELIK pisatelj – če je pred seboj namreč zagledal prazen list papirja in je imel pri roki tudi pero, je pri priči  začel zagnano kracati po njem, dokler ga ni popisal prav vsega. Zato je bilo njegovo edino prvo delo skrb, da ima na mizi pred seboj vselej na dosegu roke prazen bel list in svinčnik. Kaj je pisal, mu ni bilo mar. Rekel si je: ”Naj to ugotovijo bralci.” Nikoli ni niti pomislil na možnost, da njega ne bi brali. Zato je postal velik pisatelj.
Ko se je namreč s časom na pisalni mizi nagrmadil ustrezno velik sveženj papirjev, popisanih po obeh straneh, je ustavil svojo proizvodnjo, in vse te papirje tako zelo dobro nekam skril, da kmalu že sam ni več vedel, kje ležijo. Svinčnikov in kulijev ni skrival, saj so ti tako ali tako imeli grdo navado, da so se nenadomakar izpraznili, če niso  prej že kar meni nič tebi nič izginili iz stanovanja, podobno kot radi izparijo tudi vžigalniki, če pa vžigalniki ne izginejo, pa se tako in tako hitro in prehitro izpraznijo. In kaj lahko človek naredi s praznim vžigalnikom ali pa iztrošenim pisalom? Menda marsikaj – a vsekakor z njim ne more več ne prižigati in ne pisati.
Vse to se je dogajalo še v časih, ko niti njegovi najbližji niso verjeli, da je on pisatelj. Videli so ga sicer nenehno nekaj kracati in vsem so izginjala pisala, prazni papirji in vžigalniki, a si tega nihče ni gnal k srcu, življenje se jim je že tako in tako zdelo preveč zapleteno, da bi si človek moral nekaj izmišljati in ustvarjati še neko vzporedno in čisto izmišljeno, a nič manj zapleteno in nič manj resnično zgodbo. ‘To bi bila čista potratačasa”, so vsi vsak zase menili. Že na samem začetku njegovega obsedenega popisovanja praznih listov je pisatelj nekoč povsem
po naključju odkril, da pri njem velja pravilo: več kot govori, manj napiše, a to ne zgolj zaradi potratenega časa s pogovori, temveč predvsem zaradi notranje potrebe po sporazumevanju, ki je ena sama – ljudje pa se lahko sporazumevamo na številne in tudi zelo različne načine. Naš pisatelj se je v spokoju svoje majhne sobe v kotu stanovanja sporazumeval z množicami bralcev, ki ga bodo brali nekoč v prihodnosti.
In če samo pomislimo, kako zelo nedolžno se je vse to začelo v gimnaziji, ko se je za svojo pisalno mizo učil in to na tak način, da si je iz učnega gradiva na prazne bele liste zapisoval vse, kar se mu je zdelo dovolj pomembno, da bi si moral zapomniti.
Velike strasti pridejo nenapovedano in tistega dne je – namesto da bi tako kot vselej po uri učenja vstal od mize in odšel po opravkih – kar obsedel za mizo, pred njim je ležal bel prazen list papirja, v roki je držal svinčnik. In tedaj je v svoji notranjosti začutil nekakšen tektonski zasuk, ki je njegovo zavedanje raztreščil na tisoč delcev, in ko je z močjo voljo konico svinčnika uprl v prazen list, je roka začela kar sama od sebe pisati.
In tisto, kar je pisala, je istočasno premišljeval tudi sam. Ni vedel, ali misli, preden zapiše misel, ali misel prebere šele potem, ko jo je že napisal. Sicer pa ga to res ni niti najmanj skrbelo. Dokler je pero gladko teklo po papirju in oblikovalo jasne povedi, se je počutil izpolnjenega do zadnjega kotička svoje duše. Pisalo je bila njegova magična palica, ki je njegove misli prestavila skozi čas in prostor in jih razmnožila. Bel, nepopisan list papirja je bil zanj čudežna preproga, ki ga je odpeljala v vzvišeni svet domišljije.
Ljudje se razlikujemo v marsičem, še najbolj pa prav po svoji domišljiji. Vendar pa je le od nje odvisno, kako vsak posameznik spozna, dojema svet in se nanj odziva. Pravzaprav je življenje to, kar iz njega ustvari človekova domišljija. Moč domišljije (ali pa njena nemoč) je marsikdaj usodnejša od pomanjkanja ali posedovanja moči volje. Naš junak je vedel, da lahko piše samo zaradi svoje moči volje, ki pa se mora opirati na ustrezno silovito in bogato domišljijo. Na srečo domišljija nima mej niti omejitev, te so na svetu samo za domišljavce, katerih
domišljija se je krvoskrunsko sprevrgla v svoje nasprotje – domišljavcu namreč primanjkuje domišljije in si zato vse lahko samo domišlja. Resnična ustvarjalnost pa se skriva v izmišljanju.
Seveda ni ustvarjalno prav vsako izmišljanje, vsekakor ne takšno, ki trosi laži. Ne, vesolje si moramo ustvarjalno
izmisliti na novo, kar pa ne velja samo za pisanje, temveč tudi in predvsem za naše lastno življenje. Res je tudi pisanje življenje, vendar pa je to življenje bolj podobno življenju kokona kot pa metulja. Pisatelj se mora namreč povsem zapresti v svojo domišljijo – enako kot se lažnivec slej ko prej zaplete v lastne laži in tudi pajek naposled konča ulovljen in izsušen v svoji lasti pajčevini skupaj z mušicami, ki so se zapletle v njegovo mrežo že po njegovem poginu. Tudi pisatelj s svojimi mislimi spleta mrežo, s katero bo ulovil svoje bralce. Vendar pa naš junak pravzaprav sploh ni pisal za nikogar, niti za bralce, še zase ne. Pisal je, da bi zapolnil zevajočo belino nepopisanega lista papirja, enako kot bo za njim tiskar poskrbel in z njegovimi črkami prekril belino nepotiskanih pol. Vendar mu vsega tega, kot rečeno, ni bilo mar. Pisal je enako kot diši cvet tudi v primeru, ko ga nihče ni prosil za to,
in kot bo sijalo sonce tudi potem, ko ne bo več nobenega človeka, da mu pogreje srce. Samo tisto delo nekaj velja, ki ga človek opravlja zaradi njega samega sebe, ne pa zaradi koristi, ki bi mu jih morda lahko kdaj prineslo. Vendar pa mora človekovo delo koristiti drugim in včasih mora človek drugim koristiti celo s svojim nedelom.
Naš junak je kmalu odkril, da za njegovo pisanje včasih ne zadostujeta samo papir in pisalo, temveč da tretjo sestavino njegove formule ustvarjalnosti tvorijo jasna zbranost, pozoren um in umirjena zavest. Za vse to pa je nujno čisto srce, sočutna duša in pozoren duh. Kot se Bog ne spusti na onesnažen travnik, tudi navdih ne stopi v nečisto srce. Sebične misli mu namreč ne dovolijo vstopa. Jasnost misli je prvi pogoj vsake pripovedi, še zlasti takšne, ki govori o vprašanjih človekovih notranjih zadev. Pisanje je ena takšnih notranjih zadev, ki jim je usojeno postati javne.
Večino pisanj žal ni tudi javno dobro, vendar pa je naš pisatelj molil k vsem bogovom, v katere ni verjel, da njegovo pisanje ne sodi mednje. Ni pa vedel, kam bi svoje pisanje sploh lahko uvrstil. Vprašanje je pustil kritikom, sam se je raje posvetil nizanju misli, ne da bi vedel, kam ga te vodijo, vendar pa ga je zelo zanimalo, kam se odpravlja z njimi in kam bo prišel. Vedel je, da je na krožišču brezpotij in da bo svojo pot moral vklesati v marmor, ki se je raztezal povsod, kamor je zrl s svojim notranjim očesom. Spomnil se je dekleta, črne lepotice, ki mu je nekoč zlezla v srce skozi vratca, za katera ni vedel, da jih je pozabil zapreti tedaj, ko je zaprl vsa okna svoje duše, da bi se lahko potopil globoko in nato prilezel izpod ruše v nek drug svet, ki se še ni rodil. Postavil se je na spodnji rob trenutka, enega za drugim, energija trenutka se mu je vdala kot voljna ljubica trinajsti dan svojega mesečnega cikla.
Biti za hip pred hipom je edina prava hitrost, ki jo dosežemos s tem, da ulovimo konec trenutka in ga z magično voljo spremenimo v začetek novega trenutka, ki se nam bo vrgel pred noge kot vdani služabnik. Podobno so že pred davnimi časi junaki jezdili na volih vselej spredaj na njegovem vratu, kjer je sila najbolj prvinska in lahkotna, a obenem hudo močna. Vsak začetek se namreč začne malce pred samim seboj, kot se tudi konča s podaljškom samega sebe – enako tudi ton zaslišimo v celoti šele potem, ko je ta že izzvenel, prej pa ne, zgodbo pa spoznamo šele po njenem zadnjem stavku.
Vsak začetek spremlja sveža sila novosti, ki je vedno sprememba in sprememba prinaša moč ali pa jo odnese, če z njo ne znamo ustrezno ravnati oziroma se ji ustrezno prilagoditi. Kot mornarji jadrajo le tedaj, ko piha, tudi mornarji morja časa jezdijo na njegovih valovih in ga prehitevajo, nošeni z močjo začetka vsakega trenutka.
Enako se tudi posameznikovo zavedanje spreminja iz trenutka v trenutek, kot se zamenjuje tudi voda v rečnem koritu pozornosti. Vendar pa spremembe zavedanja prinašajo tudi spremembo rečnega toka in kakor reka se tudi večina trenutkov prej ali slej izteče in izlije v morju časa, v katerem se prihodnost skriva v njegovih največjih globinah, nad njo pa se vse do površja razteza preteklost. Površje morja časa je sedanjost, tale dragoceni in enkratni trenutek, zdaj, ta hip!
***
Kot se za vsakega pravega pisatelja spodobi, je bila torej zanj prazna, nepopisana stran kot vržena rokavica v obraz  – ‘Popiši me!’ mu je kričala deviško bela stran, njegov svinčnik se je začel kar tresti in je začel bojevito spodbujati svojega lastnika: “S skupnimi močmi bova pa že popackala to majhno belo stran!
Včeraj sva jih kar tri in to še pred kosilom. Zakaj bi se človek sploh bal bele, prazne strani, tudi če jih za njo še sto na kupu praznih preži? Eno za drugo, stran za stranjo jih bova popisala, pa bo že šlo, boš že videl!”
Pisatelj si je z roko mrzlično obrisal znoj, ki se mu sicer še ni pojavil na njegovem zgubanem čelu. Ta se mu je namreč vlil vselej šele potem, ko je prišel že malo čez polovico strani in je bil njegov vdih tik pred tem, da se spremeni v izdih. Tedaj se je še z večjo težo usedel v svoj naslanjač, teža nedokončane misli ga je namreč pritisnila k tlom skupaj z vprašanjem, kako izpeljati še te zadnje štiri vrstice, ne da bi pri tem izgubil bralčevo
pozornost – konec koncev bo to, če bo tako hotel Bog, nekdo tudi bral – in ne da bi toliko pomešal štrene, da bi se mu misel ustavila ali, bog ne daj, izgubila! ‘No, pa sem le prišel do dna strani!’ si je oddahnil pisatelj in list papirja zadovoljno odložil v škatlo, ki jo je imel na svoji mizi kot posebno skladišče za svoje delo. A glej ga zlomka! Pod popisanim listom, ki ga je pravkar odložil, je ležal že nov, čist, deviško bel papir, ki je kar klical po oskrumbi. Bolj ko je bel in bolj ko je čist, bolj si list želi, da bi ga nekdo – še najbolje je, če je to celo pravi pisatelj,
a tudi kdo drug je čisto dober – da bi ga torej nekdo, kdorkoli, popackal ali pa potiskal, če ga že ne bo popisal, kar je praznemu belemu listu sicer najljubše. Tudi praznemu listu belega papirja ni namreč vseeno, če ste morda na to pozabili. Njegovo poslanstvo je namreč prenašati človeška sporočila in to tudi on najraje počenja. Če ga uporabijo za kaj drugega, papir ni zadovoljen, če pa njegov papir ni zadovoljen, ima lahko pisatelj hude težave. Nekoč se mu je zgodilo, da je pisal na papir – menda so bile tisto njegove najboljše misli, pravzaprav edine,
ki bi mu prinesle Nobelovo nagrado itd. – pa njegovih globokoumnosti papir ni hotel zabeležiti. A je šele potem, ko si je te misli zapisal v polmraku, na svetlobi spoznal, da mu je nehal pisati kuli. Pa je šlo vse po zlu. No, prav vse pa tudi ne, saj je pisatelj zdaj že popisal tudi drugi prej deviško beli in čisti list papirja.
Vendar pa to, da mu papir ni hotel shraniti misli oziroma mu je crknil svinčnik prav tedaj, ko je imel res hud navdih – nekakšne Niagarske slapove, ki jih je torej ustavil en sam prazen kuli, še ni bilo tisto najhujše. V tistem težkem trenutku je naš pisatelj seveda začel iskati drugo pisalo, medtem ko mu je navdih divjal po glavi kot cunami. Najprej se je potipal. Po navadi je namreč v notranjem žepu suknjiča vselej hranil rezervni kuli. No, ko je tam otipal samo praznino, se je spomnil, da je bil rezervni svinčnik res tam do pred nekaj dnevi, ko ga je pustil
na cedilu ob nekem drugem resnično lepem navdihu. Pisatelj ni bil figamož in se ni nikoli kar vdal, zato je še podrobno preiskal vsebino vseh preostalih žepov na suknjiču in hlačah. Pri tem je sicer našel nekaj zanj nadvse dragocenih papirjev, ne pa pisala, zato je zdaj začel odpirati predale v mizi in brskati po njih. Med tem vročičnem iskanjem pisala, kakršnegakoli pisala, ki bi tudi pisalo, je s komolcem nehote butnil v visok stolp knjig na levem vogalu pisalne mize, ki si jih je maloprej pripravil, da jih odnese nazaj v knjižnico. Strahovit trušč knjig, ki so
se tedaj zvalile na tla, je pisatelja nenadoma predramil. Zdelo se mu je, da se je pravkar prebudil. Kaj je sanjal, ni vedel. Niti ni vedel, da je sploh kaj sanjal. Stal je pred pisalno mizo in – kot da to ni nič posebnega – je vzel kuli, ki mu je ves ta čas tičal za desnim uhljem, v roke in začel iskati še prazen bel nepopisan list papirja. A papirja ni bilo več nikjer. Vsega nekoč zmanjka. Pisatelj je zdaj imel navdih in kuli – in ta kuli je pisal – zmanjkalo pa mu je papirja, ob vsem tem zamudnem iskanju ustreznih orodij pa se je čakanja naveličal tudi njegov navdih in odšel iskat kakega bolje pripravljenega pisuna, skratka zapustil je našega pisatelja. Tedaj se je pisatelj resno zamislil:
“Če imaš svinčnik, navdiha pa ne, potem tudi papirja ne pogrešaš. Svinčnik je kot orožje. Uporabi ga zgolj v sili in ob nujnih primerih višje sile. Brez vsega tega pa je pisatelj na dopustu in se s svinčnikom lahko le še popraska po razbrazdanem čelu, nad katerim kraljuje velika kraljevska pleša, ki jo zgolj med ušesi na obeh straneh okvirjata dva puhasta gozdička redkih srebrnih las. Pisatelj na dopustu spusti na pašo tudi svoje možgane, zaledeni um, pozabi na spomine in se odpravi dogodivščinam naproti, ne da bi še kaj tuhtal o preteklosti. Vsa preteklost
se mu bo tako ali tako razkrila v prihodnosti, zato se mu ne mudi prav nikamor.

Ja, pisatelj je resnice prijatelj.

 

KAZALO

Srečanje v parku
Res velik pisatelj
TELE (vi) ZIJA ali ekranomanija
Vse teče
Moja žaga in jaz
Slovenska ljudska glasba
Zimska razglednica iz Ljubljane
Afganistan – puščavski cvet
Ljubezen
Med željo in njenim zanikanjem
Je ljubezen ena?
Nenaslovljena pesem v prozi
Prosim Te, Bog, da me ne bi napačno razumel!
Blagor našim prednikom in potomcem
Malce modrovanja
Spomin in pozaba
Ne pozabi se spomniti
Sloven’c!
Odblesk prihodnosti
Sestanek s prihodnostjo
Ko se čas ustavi, steče prostor

Duhovna geometrija

NAROČI KNJIGO

 

POT MEČA | Mijamoto Musaši

Vrstni red romanov o življenju Mijamota Musašija.

1. POT MEČA

2. NA POTI K SLAVI

3. POT MOČI

4. MEČ MOČI

5. POT PRAZNINE

6. PO SVETLOBE

Ta življenjepis Mijamota Musašija je najbolj priljubljen japonski zgodovinski roman vseh časov. Tretja knjiga (od petih) opisuje, kako je mladi Musaši, največji bojevnik vseh časov, po treh zmagovitih dvobojih z vodilno kjotsko šolo mečevanja Jošioka – v tretjem dvoboju se je sam spoprijel z več kot sedemdesetimi samuraji – postal ljubljenec ljudskih množic in pri tem nezavedno odkril svoj slog mečevanja z dvema mečema.
Pisatelju je iz različnih ljudskih legend o Musašijevih najslavnejših bojih, bitkah in dvobojih uspelo stkati izredno bogat mozaik usod številnih njegovih prijateljev, prijateljic in nasprotnikov, z njimi bralcu pričara fevdni japonski vsakdan, obenem pa njegovi opisi borilnih urjenj, bitk in dvobojev slikovito prikažejo vse težave in izzive, ki stojijo na poti bojevnika takšnega kova, kot je bil Mijamoto Musaši

Skozi ograjo je zagledal stezo, ki se je – enako kot v svetiščih in zatočiščih zen budistov v gorah – vzpenjala od vhoda naprej, in njegova prva misel je bila, da mu je naposled uspelo najti pravo mesto in da mora zdaj samo preskočiti to ograjo, pa se mu bo izpolnila njegova velika želja. A ko se je že pripravil, da bi preskočil ograjo , ga je zadržalo nekaj , česar ni mogoče opisat. Ali je bila to ljubezen, s katero je bila očitno negovana vsaka trava, ali zaradi neštetih belih cvetnih lističev, ki so ležali raztreseni po poteh, ali zaradi nečesa, kar je kazalo na prijetno naravo prebivalcev te koče. Iznenada se je tudi zavedal, da v takšno okolje njegov videz – razkuštrani in umazani lasje ter raztrgan kimono – sploh ne sodi, saj je zagotovo videti kot navaden potepuh.

                                                                                       Preberi več ..

Praslovenščina – Adamov jezik

Najsvetejše, kar človek ima, kar celo prekaša Sveto pismo,
je njegov materni jezik.

Bur razmišlja drugače od Angleža in
svoje razmišljanje izraža v svojem jeziku.

Če ne bomo varovali
svojega jezika, in to povsod, tako v cerkvi kot na dvoru, bomo
izgubili svoje duše.

Zato pravim, da se moramo za svoj jezik
bojevati kot za svoja življenja,

drugače ne bomo nikoli svobodni.
James A. Michener

 

S primerjavami besedišč slovenščine in njej sorodnih jezikov pa bo mogoče odkriti tudi prvotne oziroma izvirne pomene prabesed in torej spoznati prajezik. (…) Naša imena živali so čisto nekaj drugega kot na primer ime kenguru, ki v aboridžinščini pomeni “ne razumem,” kar je avstralski domorodec odgovoril angleškemu mornarju, ki so ga vprašali po imenu tiste čudne skakajoče živali. V sestavi ali zgradbi slovenskih imen živali se namreč skrivajo neposredni nasveti in navodila, in kot bi človek reševal kozmično križanko, se vse izteče brez ostankov. Ja, v devetnajstem stoletju smo imeli Slovenci črkovno vojno, v enaindvajsetem pa imamo črkovno razodetje. (…) Obenem pa moja izvirna razlaga našega posebnega jezikovnega fenomena, imamo namreč največ narečij na svetu na kvadratni meter, prav tako prinaša povsem nove razlage zanje, za njihov nastanek in razvoj.

Po iznajdbi ali izumu povedi v sestavi stavkov je praslovenščina postala zelo natančni aglutinacijski jezik, ki ga danes imenujemo slovenščina (predvidevam, da ob koncu mlade kamene dobe), začela je razlikovati med spoli posameznih besed, pojavile so se sklanjatve in spregatve, sintaksa oziroma vrstni red besed kot tudi navada, da najnovejše povemo na koncu povedi, kar je ostalina ustne predaje. Slovenščina je namreč eden redkih, morda pa celo edini jezik, ki se je že skoraj povsem razvil, še preden so ga začeli zapisovati, prav nasprotno pa so vsi sodobni umetni jeziki nastali tako, da so jih najprej zapisali, potem pa tudi govorili. Pri naravnem jeziku, kakršna je slovenščina, je to seveda prav nasprotno, najprej ga govorijo, veliko pozneje pa tudi zapišejo.«

Tudi beseda ČEBULA je na primer neposredno navodilo, ČE (je) BULA, položi nanjo ČEBULO. Po-
dobno kot ČEMAŽ (aliteracija Š v Ž) – Če ‘maš ČEMAŽ, ne boš lačen. O bogati strukturni notranji povezanosti sorodnih besed priča tudi besedni niz, ki ga bom sicer podrobneje razložil pozneje, je pa dovolj
očiten, da lahko sklepate tudi sami: KOL – LOK –LOKVA – LOKVANJ.
Prvi človek je jezik seveda razvijal in uporabljal tudi kot skrivno orožje in orodje – kar kaže že uporaba
imen, Arijci (potomci naših prednikov Karijcev, ki so se odpovedali prvi črki v svojem imenu, torej črki K,
več o tem pozneje) so svoje pleme na primer tako poimenovali zato, ker sanskrtska beseda Arja pomeni
plemeniti, in je tako že njihovo ime sporočalo, da so nekaj boljšega kot pripadniki ljudstev, ki so jih zavojevali. Enako praktičnost in neposredno sporočilno vrednost imen so uporabljali tudi Veneti, saj je lahko
popotnik po navadi že iz samega imena gore vedel, če mora svojega konja napojiti v dolini še pred vzponom.
Takšnih primerov vgrajenih navodil v imenih in besedah, kot nam prikazujejo tudi naša imena zdravilnih
rastlin, pa je še veliko.

Veliko premišljeval o sporazumevanju in načrtoval potek tečaja. In v trenutku navdiha sem se spomnil, da vsi strokovnjaki na začetku najprej opredelijo izraze, ki jih bodo uporabljali. V duhu sem si pred očmi napisal besedo SPORAZUMEVANJE in se vanjo zazrl. Ker se mi je zdela malce predolga, sem odstranil –EVANJE in na papir napisal samo SPORAZUM.

SPORAZUM

Čeprav se mi ni niti sanjalo, kaj neki sploh iščem, sem si to besedo pozorno ogledoval. Dolgo časa sem jo ta-
ko gledal in gledal, dokler se mi ni pred očmi prikazalo in se mi nazadnje le ni posvetilo, da je beseda pravzaprav sestavljena iz več krajših besed:

SPOR + A + Z + UM(om),

pri čemer pa besede, ki jo sestavljajo, pravzaprav tvorijo že zelo strnjeno in jedrnato njeno popolno oprede-
litev (vsak sporazum namreč vnaprej določi rešitev morebitnega spora oziroma prepreči spor in to preudarno oziroma z umom), pozneje sem sicer za to besedo odkril še drugo razlago. No, in tisti trenutek sem doumel skrito evolucijsko logiko rasti slovenskih besed in besedišča, večina naših besed je namreč sestavljena iz več krajših besed:

SE|VE|DA, LJUBI|ME|C, TU|JE|C.

Vedo, ki proučuje zgradbe slovenskih besed, sem poimenoval pomenoslovje, potem ko sem uvidel, da pomen naših besed ni stvar družbenega dogovora (kot sicer učijo lingvisti, vendar pa se pri tem nanašajo na angleščino in
druge jezike, slovenščine pa niti ne poznajo), temveč da imajo naše besede pomen že vgrajenega vase, torej
zakodiranega, in prav to je najbolj ključna razlika med njo in drugimi jeziki. To moje odkritje, da imajo slo-
venske besede že vgrajen pomen …. več preberite v knjigi.

Praslovenscina_Adamov jezik - Peter Amalietti

NAROČI ZDAJ!

 

Pisatelj meseca Februarja | BOJAN FORŠČEK

Bojan Foršček

Saj nekako je le slutil, da se iz kriz porajajo nove vrednote, ne kar čez noč, počasi pa vendarle, morda vztrajno zorijo, včasih zaidejo v slepo ulico, se obotavljajo, pa znova odločno napredujejo, dokler človek ne odkrije pravih tirnic in si reče;

          Tako hočem živeti!

Na literarno pot se je prvič uradno podal leta 1978 z objavo svoje pesmi “Žara” v literarnem glasilu Krila.Za svoje literarno ustvarjanje je dobil več priznanj in nagrad, med drugim tudi tri nagrade na mednarodnih razpisih revije Apokalipsa za haiku poezijo. Doslej je izdal tri knjige: leta 2007 svoj knjižni prvenec zbirko pesmi Igra življenja, leta 2011 zbirko kratkih zgodb Deček brez popka s podnaslovom Slike iz otroštva, leta 2015 pa zbirko haiku pesmi Otoki časa.

Njegov prvi roman Vstajnik je pronicljiva razčlemba razburkanih časov, v katerih živimo, vpeta v pretresljivo ljubezensko afero. Častihlepneži se dan in noč ženejo v lovu za častmi, nenehno tesnobni glede uspeha svojih načrtov, prestrašeni, da jim bo napačen izračun vse uničil. Tako se odtujijo od samih sebe in v službi sence, ki jo ustvari njihova nenasitna sla, izčrpajo svoje resnično življenje.

Samozdravljenje vida

KAJ LAHKO STORITE SAMI ZA IZBOLJŠANJE VAŠEGA VIDA.

Prvi korak pri zdravljenju vida in oči je, da se navadimo mižati. Vzhodnjaki dobro vejo, da je vsako gledanje zelo intenzivna dejavnost, ki troši našo življenjsko energijo. V naši družbi ni navadno videti mižečih ljudi. Pa vendar bi nam marsikdaj bolj koristilo mižati, namesto da si, na primer, ogledujemo smetišče ali kakšno grozljivko. Vsakič, ko zamižimo, si namreč oči odpočijejo. Danes pa se ljudje niti več ne upajo zamižati, da ne bi zamudili kake ključnega prizora na ekranu, v katerega buljijo dolge ure kot tele v nova vrata. Ob spancu je za oči najboljši počitek prav mižanje.

KAKO SI OKREPIMO VID?
Jogiji si vid krepijo z enournim jutranjim in enournim večernim stoječim sončenjem obraza in telesa ter z zrenjem v sonce ali luno: ko je zgodaj zjutraj nebo jasno, gledajo v sonce ali luno z odprtimi, sproščenimi in prav nič napetimi očmi, kakor dolgo morejo. Sončni (lunini) žarki so namreč zdravilni. Zvečer je takšno sončenje najboljše pred sončnim zahodom in med njim.
Če vam je težko gledati v sonce, je to znamenje oslabelih oči. Začnite s to vajo tako, da prve dni gledate samo v smeri proti soncu, ne pa naravnost vanj. Dopoldansko, opoldansko in popoldansko sonce pa je seveda škodljivo. Zrenje v luno ali zvezde je preprosto in brez nevarnosti. Da pa pri tem ne bi napenjali oči ali vratu, opazujte luno ali zvezdo tako, da glave ne obrnete za več kot 45 stopinj.

Jogiji so razvili tudi posebne vaje za krepitev vida, imenovane trataka; pri njih v meditacijskem sedečem položaju, lotosu, zrejo v izbrani predmet ali plamen sveče. Za razgibavanje oči jogiji uporabljajo različne vaje:
pogled na konico nosa: udobno in sproščeno sedite s pokončno hrbtenico in vratom. Pogled usmerite na vrh nosa za minuto ali dve, nato pa zamižite. To nekajkrat še ponovite, potem pa zamižite za nekaj časa in si odpočijte.

gledanje obrvi: po enominutnem odmoru pogled usmerite na prostor med obrvmi in ga glejte minuto ali dve. Nato spet zaprite oči in jih odpočijte.

gledanje ramena: s pokončnim telesom, ravnim vratom in glavo naravnost za minuto ali dve glejte svojo desno ramo. Nato zamižite in si odpočijte. Postopek ponovite z levim ramenom.

Tehnika trataka ali osredotočeno gledanje v točko krepi očesne živce, zdravi bolezni očesa in odstrani lenobo. Hatha joga pradipike

Oči se nadvse dobro odzivajo tudi na masaže in kopeli. Trepljanje, tresenje, pritiskanje s prsti ali dlanmi na oči pospeši lokalno kroženje krvi v živcih in živčnih končičih. Za zdrav vid je lahko zelo koristna tudi očesna kopel v mrzli vodi. Jogiji zato nekaj minut po izvajanju tratake tri do štirikrat pljusknejo na odprte oči vodo, ki jo zajamejo z dlanjo. Stik hladne vode in odprtih oči je zelo osvežilen in pospeši kroženje krvi v žilicah in limfah.
Vse te očesne vaje vam ne vzamejo več kot deset jutranjih minut, vrnejo pa vam dober vid. Majhna cena, mar ne? Nič manj kot opisane jogijske vaje za dober vid koristijo tudi že omenjene Batesove vaje.

PET NASVETOV ZA IZBOLJŠANJE VAŠEGA VIDA

Spanec je za oči najboljši počitek.

Okrepite oči z trataka vajo.

Sproščajte oči z gledanjem v luno ali sonce.

Masaža ali kopel za oči.

Razgibavanje oči z jogiskimi vajami.

“Celovita pot naravnega zdravljenja brez tablet in zdravnika-Zdravstveni nasveti iz Tibeta, Indije, Kitajske in Japonske. Osem korakov do zdravja in zdravega življenja”

NAROČI ZDAJ!

Napisal: Peter Amalietti

Pisatelj meseca Decembra | BOGDAN KRISTOFER MEŠKO

Bogdan Kristofer Meško

Nebo in Zemlja, ki se združujeta pod njegovim peresom, izlivata roso, razširjajoč se na vse stvari po lastnem vzgibu in brez vmešavanja človeka.

Kot velikemu poznavalcu antičnih in sodobnih jezikov je avtorju uspelo odkriti povsem izvirne in nove poglede na razvoj pra-jezika. Obenem pa nam avtor v svojih delih prikaže podobnosti in istovetnosti, ki jih je mogoče zaslediti tako v slovenščini kot v sanskrtu in jih vsebujejo še mnogi drugi živi in mrtvi jeziki – albanski, avstralski, baskovski, egipčanski, estonski, francoski, germanski, gotski, grški, hetitski, italijanski, kretski, latinski, latvijski, madžarski, nemški, perzijski, punski, srbski, turški…

Talentiran in dejaven slikar, glasbenik, družbeni aktivist, pisatelj in prevajalec. Vrsto let se je tudi poglabljal v študij primerjalnega jezikoslovja in mitologij in raziskoval medsebojne podobnosti in sorodnosti različnih starih in izumrlih jezikov ter njihove podobnosti s slovenščino kot s sodobnim, a hkrati staroveškim jezikom. Z ženo, prav tako slikarko, živi v Svetem pri Komnu.

Očala? Ne, hvala!

Na svetu menda ni veliko ljudi, ki bi brali več od mene: berem namreč v »službi« in v prostem času več kot petdesetletni bralni praksi sem le dvakrat preživel po mesec dni, ne da bi prebral ene same vrstice. Prvič je bilo to zaradi zdravljenja težav z vidom, drugič pa sem potoval po Indiji in sem raje »bral« svet okrog sebe. Najmanj trikrat v življenju sem bil že tako slaboviden, da bi vsak pametnjakovič že tisočkrat odšel h okulistu.

Ker pa uradna medicina (oftalmologija) razen očal skorajda ne pozna nobene druge oblike zdravljenja za težave z očesi, sem se raje obrnil na okultista v sebi in si vid popravil od znotraj po navodilih knjige Georgea Batesa Umetnost vida. (Knjigo sem že davno razprodal in vam tega ne pišem zato, ker bi vam jo želel prodati.) Anglež Bates je bil prvi »protoalternativec« na začetku dvajsetega stoletja, ki je zahodno javnost opozoril na sredstva in vaje, s katerimi si je mogoče vid popraviti brez očal, razen seveda v primeru prirojenih očesnih okvar.

Človek, ki ima težave z vidom, ima na voljo najmanj troje:

1. da ne stori ničesar,

2. da gre k okulistu in si nabavi očala,

3. ali pa si vid okrepi in povrne z naravnimi postopki, kakršne so razvili indijski ajurvedski zdravilci in jogiji.

Oko je zelo občutljiv in pretanjen organ in tudi zelo tesno povezan z vsem telesom. V primeru pomanjkanja krvi ali živčnega izčrpanja, ali pretiranega izločanja žlez, pravzaprav pri prav vsaki resni telesni motnji ali organski spremembi v telesu, trpijo tudi oči. Temni podočnjaki kažejo na slabo kroženje krvi ali na spremembe v krvi sami. Tako imenovane »vrečke pod očmi« so pogost simptom bližanja bolezni srca ali ledvic, slabokrvnosti ali pa slabe prehrane. Oči so neposredno povezane z jetri in v primeru, če človek s svojimi nezdravimi življenjskimi navadami utrudi in izčrpa svoja jetra, se mu vid občutno poslabša. V takšnem primeru mora človek začeti hoditi prej v posteljo in več spati, in krepiti jetra tudi na druge načine, pa se mu bo izboljšal tudi vid.

Zaradi prenapenjanja oči lahko človek dobi glavobol, slabost ali vrtoglavico. Težave z vidom so pogosto povezane z duševnimi stiskami. Po Louise Hay tisti, ki škili, noče videti, kaj se dogaja, njegovi cilji pa so navzkrižni; zelena mrena je posledica pomanjkanja odpuščanja in notranje vdaje zaradi dolgotrajnih ran; konjunktivitis je posledica jeze in zavrtosti ter nepripravljenosti videti stvari takšnih, kot so. Ječmen na očesu dobite, če na življenje gledate z jeznimi očmi in se na nekoga še posebej jezite.

POZOR: Motnje vida so lahko posledica nenehnega zrenja v ekran (računalnika ali televizorja), pri katerem človek pozabi kdaj pa kdaj pomežikniti. To mežikanje pa je zelo pomembno za zdravje zrkla, ker ga podmaže. Zato se moramo navaditi, da med zrenjem v ekran televizije ali računalnika vsako minuto ali dve pomežiknemo. Enako je tudi pri branju (knjige, časopisa ali računalniškega ekrana) pomembno, da se izognemo slabi navadi branja v le enem samem položaju in na vselej isti razdalji do črk. Mišice očesa, ki je prisiljeno dlje časa ohranjati isto žarišče, namreč oslabijo, postanejo ohlapne in se več ne zmorejo dovolj hitro prilagoditi spremembi žarišča.

(Več o samozdravljenju vida v naslednjem nadaljevanju.)

Avtor: Peter Amalietti

Pisatelj meseca Avgusta | RICK HARSCH

RICK HARSCH

»Genij vpada v svoj čas kot komet na planetno krožnico, čigar lepo urejenemu in preglednemu redu je njegova krožnica tuja. Svoja dela meče daleč naprej, meče jih na krožnico, na kateri jih mora čas šele doseči.«

Nadarjen pisatelj z vizijo, njegov bister intelekt pa polaga najširše mreže. Je prekanjeno protislovje: osumljenec in detektiv; filozof in igralec; uživač in asket; provokator in človek na merku puške (saj tudi sam strelja z izredno globokim poznavanjem zgodovine in iz njega porajajočo se antiutopijo naših najboljših civilizacijskih ‘dosežkov’). Harsch je pisatelj, v čigar razum si boste zaželeli vstopiti in videti z njegovimi očmi. Grenka svežina takšne izkušnje prav vselej osupne bralca.

Rick Harsch