Pisatelj meseca Maja | FRANJO FRANČIČ

Franjo Frančič

Meja med dobrim in zlim je v srcu vsakega človeka, je pisalo na lističu, ki ga je mečkal v rokah. Kot vsako pomlad je skoraj nestrpno pričakoval, da se vrne par lastovk iz juga. Vračale so se v zadnjem tednu aprila, morda kakšen dan prej ali kasneje.

Novi kratki roman z najdaljšim naslovom na svetu priča o njegovem ustvarjalnem razvoju, ki ga je iz čistega realizma zdaj dvignil na raven impresionističnega zapisa notranjega monologa osrednjih likov z nadvse pretresljivim in dramatično tragičnim prikazom zavoženih življenj podeželskih Istranov, pri tem pa sočasno nit posameznih zgodb niza v sinhronosti posameznih trenutkov, njegova blodna pripoved pa obenem v kvantnem ne-času povezuje različna obdobja in usode istrskega zaselka, njegovih hiš in njihovih prebivalcev. S svojim vrhunsko dodelanim slogom pripovedi bralca skoraj zadušiti, medtem ko se prebija skozi njegov presunljivi roman o ljubezenskem prekletstvu, v katerem se vsa romantičnost ljubezni porazgubi v duševnih blodnjah oziroma zaradi katerega je ljubezen zgolj duševna blodnja, vse prevečkrat pa celo duševna bolezen.

V slovenski literarni prostor je stopil leta 1983 s kratko zgodbo v almanahu Mlada proza, njegovo prvo samostojno literarno delo Egotrip, zbirka kratke proze, pa je izšlo leta 1984. Za njegovo najpomembnejše delo se šteje beatniški kratki roman Domovina, bleda mati (1986), preveden v številne jezike. Leta 2008 mu je natisnjen izbor kratke proze ( MK Kondor – Kam se skrijejo metulji pred dežjem ). Piše tudi poezijo in dela za mladino in otroke, med katerimi je eno najpomembnejših Otroštvo (1996) ter  radijske in dramske tekste.

Na literarnih natečajih je prejel preko 50 nagrad na literarnih natečajih doma in predvsem v tujini.