Prababica - Peter Amalietti

PRABABICA SANSKRTA

Slovensko besedišče je toliko istovetno z venetskim, etruščanskim in starim frigijskim, da lahko pravzaprav govorimo o različnih narečjih enega samega jezika, ki sta mu bila sorodna tudi partski in feničanski jezik. Naši neposredni daljni predniki iz bronaste dobe Karci in Pelazgi in tudi na Kreti za časa minojske civilizacije so prav tako vsi govorili različna narečja tega istega jezika, nesporno pa so dokazane tudi velike sorodnosti med slovenščino in sanskrtom in drugimi indijskimi jeziki (tamilski …), kar še dodatno izpričuje starodavnost slovenščine. Pred nastopom grško-rimske civilizacije je ves znani antični svet govoril en in isti jezik, namreč praslovenščino (jezik Starih Slovenov) oziroma njena narečja. O tem priča tudi navzočnost slovenskih besed in korenov v sodobnih živih jezikih, kot dokazuje ta knjiga, ki je neposredno nadaljevanje knjige Praslovenščine, v kateri je avtor z razčlembo njenega besedišča dokazal, da je slovenščina naravni jezik, ki se je rodil in razvijal vštric s civilizacijo, in izvira naravnost iz pračlovekovega prajezika. V njenem nadaljevanju pa avtor odkriva osupljivo obsežno navzočnost neštetih slovenskih besed in korenov v antičnih in sodobnih živih jezikih, kar res ne more biti naključje, saj je statistično to sicer prav nemogoče, zato pa dokazuje in dodatno podkrepi avtorjeva odkritja iz prve knjige.

O VSENAVZOČNOSTI SLOVENSKIH BESED IN KORENOV V ČASU IN PROSTORU

Prababica - Peter Amalietti                                                                                                    PREDNAROČILO!

 

Praslovenščina Adamov jezik - Peter Amalietti

Praslovenščina – Adamov jezik

Najsvetejše, kar človek ima, kar celo prekaša Sveto pismo,
je njegov materni jezik.

Bur razmišlja drugače od Angleža in
svoje razmišljanje izraža v svojem jeziku.

Če ne bomo varovali
svojega jezika, in to povsod, tako v cerkvi kot na dvoru, bomo
izgubili svoje duše.

Zato pravim, da se moramo za svoj jezik
bojevati kot za svoja življenja,

drugače ne bomo nikoli svobodni.
James A. Michener

 

S primerjavami besedišč slovenščine in njej sorodnih jezikov pa bo mogoče odkriti tudi prvotne oziroma izvirne pomene prabesed in torej spoznati prajezik. (…) Naša imena živali so čisto nekaj drugega kot na primer ime kenguru, ki v aboridžinščini pomeni “ne razumem,” kar je avstralski domorodec odgovoril angleškemu mornarju, ki so ga vprašali po imenu tiste čudne skakajoče živali. V sestavi ali zgradbi slovenskih imen živali se namreč skrivajo neposredni nasveti in navodila, in kot bi človek reševal kozmično križanko, se vse izteče brez ostankov. Ja, v devetnajstem stoletju smo imeli Slovenci črkovno vojno, v enaindvajsetem pa imamo črkovno razodetje. (…) Obenem pa moja izvirna razlaga našega posebnega jezikovnega fenomena, imamo namreč največ narečij na svetu na kvadratni meter, prav tako prinaša povsem nove razlage zanje, za njihov nastanek in razvoj.

Po iznajdbi ali izumu povedi v sestavi stavkov je praslovenščina postala zelo natančni aglutinacijski jezik, ki ga danes imenujemo slovenščina (predvidevam, da ob koncu mlade kamene dobe), začela je razlikovati med spoli posameznih besed, pojavile so se sklanjatve in spregatve, sintaksa oziroma vrstni red besed kot tudi navada, da najnovejše povemo na koncu povedi, kar je ostalina ustne predaje. Slovenščina je namreč eden redkih, morda pa celo edini jezik, ki se je že skoraj povsem razvil, še preden so ga začeli zapisovati, prav nasprotno pa so vsi sodobni umetni jeziki nastali tako, da so jih najprej zapisali, potem pa tudi govorili. Pri naravnem jeziku, kakršna je slovenščina, je to seveda prav nasprotno, najprej ga govorijo, veliko pozneje pa tudi zapišejo.«

Tudi beseda ČEBULA je na primer neposredno navodilo, ČE (je) BULA, položi nanjo ČEBULO. Po-
dobno kot ČEMAŽ (aliteracija Š v Ž) – Če ‘maš ČEMAŽ, ne boš lačen. O bogati strukturni notranji povezanosti sorodnih besed priča tudi besedni niz, ki ga bom sicer podrobneje razložil pozneje, je pa dovolj
očiten, da lahko sklepate tudi sami: KOL – LOK –LOKVA – LOKVANJ.
Prvi človek je jezik seveda razvijal in uporabljal tudi kot skrivno orožje in orodje – kar kaže že uporaba
imen, Arijci (potomci naših prednikov Karijcev, ki so se odpovedali prvi črki v svojem imenu, torej črki K,
več o tem pozneje) so svoje pleme na primer tako poimenovali zato, ker sanskrtska beseda Arja pomeni
plemeniti, in je tako že njihovo ime sporočalo, da so nekaj boljšega kot pripadniki ljudstev, ki so jih zavojevali. Enako praktičnost in neposredno sporočilno vrednost imen so uporabljali tudi Veneti, saj je lahko
popotnik po navadi že iz samega imena gore vedel, če mora svojega konja napojiti v dolini še pred vzponom.
Takšnih primerov vgrajenih navodil v imenih in besedah, kot nam prikazujejo tudi naša imena zdravilnih
rastlin, pa je še veliko.

Veliko premišljeval o sporazumevanju in načrtoval potek tečaja. In v trenutku navdiha sem se spomnil, da vsi strokovnjaki na začetku najprej opredelijo izraze, ki jih bodo uporabljali. V duhu sem si pred očmi napisal besedo SPORAZUMEVANJE in se vanjo zazrl. Ker se mi je zdela malce predolga, sem odstranil –EVANJE in na papir napisal samo SPORAZUM.

SPORAZUM

Čeprav se mi ni niti sanjalo, kaj neki sploh iščem, sem si to besedo pozorno ogledoval. Dolgo časa sem jo ta-
ko gledal in gledal, dokler se mi ni pred očmi prikazalo in se mi nazadnje le ni posvetilo, da je beseda pravzaprav sestavljena iz več krajših besed:

SPOR + A + Z + UM(om),

pri čemer pa besede, ki jo sestavljajo, pravzaprav tvorijo že zelo strnjeno in jedrnato njeno popolno oprede-
litev (vsak sporazum namreč vnaprej določi rešitev morebitnega spora oziroma prepreči spor in to preudarno oziroma z umom), pozneje sem sicer za to besedo odkril še drugo razlago. No, in tisti trenutek sem doumel skrito evolucijsko logiko rasti slovenskih besed in besedišča, večina naših besed je namreč sestavljena iz več krajših besed:

SE|VE|DA, LJUBI|ME|C, TU|JE|C.

Vedo, ki proučuje zgradbe slovenskih besed, sem poimenoval pomenoslovje, potem ko sem uvidel, da pomen naših besed ni stvar družbenega dogovora (kot sicer učijo lingvisti, vendar pa se pri tem nanašajo na angleščino in
druge jezike, slovenščine pa niti ne poznajo), temveč da imajo naše besede pomen že vgrajenega vase, torej
zakodiranega, in prav to je najbolj ključna razlika med njo in drugimi jeziki. To moje odkritje, da imajo slo-
venske besede že vgrajen pomen …. več preberite v knjigi.

Praslovenscina_Adamov jezik - Peter Amalietti

NAROČI ZDAJ!