Ljubil sem Monico Lewinsky | Franjo Frančič

….o tragični ljubezni, erotiki in nasilju, o
izgubljeni ljubezni in samoti…

Izhodišče Frančičevega surovega in ostrega pisanja je stanje resničnosti, pa njeni temelji, način, kako se nam prikazuje kot taka: naše bivanje v tem svetu. Naše tragično bivanje v tem svetu in prepuščanje toku, brodolom čustev, ki nas spremljajo skozi življenje.
Frančič piše, kot bi rezal z nožem, njegov neutolažljivi človeški rod je pogreznjen v svetove absurdnega obupa, ki bi ga lahko poistovetili tudi z našim svetom. V svetove polne bolečine in trpljenja, v katerih bo veselje treba plačati, poravnati račun za dni in noči, ko smo trpinčili druge, a sočasno bili tudi sami trpinčeni.
Z dovršeno slogovno in formalno odmerjenostjo ter skrajno zaostritvijo situacij Frančiču uspeva ustvarjati obenem lirično in realistično, sanjsko in vizualno močno, samosvojo književnost.
Njegova pisava je geometrično čista in notranje uravnotežena, zaradi česar jo navdaja presunljiva liričnost.
Frančič se z zanj značilno silovito razdražljivostjo spoprijema s pretanjenimi življenjskimi temami.
Absolutna samota njegovih literarnih oseb in eksistencialna tesnoba, ki preseva iz verzov, stavkov, priča o iskanju hermetične in sugestivne dovršenosti. Intelektualne in stilistične dovršenosti pri raziskovanju tiste temačne pokrajine duše, ki kot gosta megla zasenčuje naše mišljenje in življenje.
Marco Apollono

Pisatelj meseca Maja | FRANJO FRANČIČ

Franjo Frančič “Meja med dobrim in zlim je v srcu vsakega človeka, je pisalo na lističu, ki ga je mečkal v rokah. Kot vsako pomlad je skoraj nestrpno pričakoval, da se vrne par lastovk iz juga. Vračale so se v zadnjem tednu aprila, morda kakšen dan prej ali kasneje.“ Novi kratki roman z najdaljšim naslovom […]

Ožarila si mi srce, moja sestra, nevesta, očarala si mi srce z enim pogledom svojih oči, z enim samim nasmehom prihajajočega jutra | Franjo Frančič

“Franjev novi kratki roman z najdaljšim naslovom na svetu priča o njegovem ustvarjalnem razvoju, ki ga je iz čistega realizma zdaj dvignil na raven impresionističnega zapisa notranjega monologa osrednjih likov z nadvse pretresljivim in dramatično tragičnim prikazom zavoženih življenj podeželskih Istranov, pri tem pa sočasno nit posameznih zgodb niza v sinhronosti posameznih trenutkov, njegova blodna pripoved pa obenem v kvantnem ne-času povezuje različna obdobja in usode istrskega zaselka, njegovih hiš in njihovih prebivalcev.
Ozadje besedila je gotovo Frančičeva naselitev v Istri, tej čarovniški pokrajini, ki jo človek lahko ljubi ali sovraži. Ne gre spregledati dejstva, da Frančič živi v hiši, ki je bila zgrajena 1884 in je v njej bivalo več generacij. Velja opozoriti, da Frančič živi v Istri več kot trideset let, da je v belih nočeh spoznal demone, štrige in slišal glasove umrlih, ki so se vračali in mu pripovedovali zgodbo te knjige.”

Zima v krvi | Franjo Frančič

“Verizem Frančičeve pripovedi – verizem porojen iz strašne stiske bivanja v umazanem in brezbrižnem svetu – cepljen na izrazito etično raven, ni samo šokantno pisanje, marveč zahteva pozornega in celovitega bralca brez predsodkov. Denis Poniž
S svojo novo pesniško zbirko Zima v krvi je Franjo Frančič slovensko poezijo odrešil malomeščanskih spon in na pesniško raven povzdignil nespodobne besede, ko sicer sarkastično in cinično, predvsem pa nadvse stvarno prepeva o različnih opravilih tega najstarejšega poklica sploh. Kot Dante poje o božanski ljubezni duše, poje Franjo o eni sami ljubezni, ki jo kot pesnik priznava in slavi, in to je telesna ljubezen, užitek in naslada”